Nekoč smo mislili, da so ribolovni viri skoraj neskončni. Z razvojem ribištva in industrijskega ribolova pa vse kaže, da temu ni tako. Prirast rib je zaradi čezmernega ribolova manjši od ulova. Gre za izziv svetovnih razsežnosti, s katerim se sooča večina upravljavcev ribištva.
Trajnostni ribolov in njegova prihodnost
Trajnostni ribolov zagotavlja, da bodo populacije oceanskih in sladkovodnih živali živele tudi v prihodnosti. Vodna okolja so dom neštetim vrstam rib in drugim morskim organizmom, ki se večinoma zaužijejo kot hrana.
Ribe se po vsem svetu vključujejo na jedilnik kot pomemben vir beljakovin in zdravih maščob. Povpraševanje po morski hrani in napredek v tehnologiji sta povzročila ribolovne prakse, ki izčrpavajo populacije rib in morskih sadežev po vsem svetu. Ribiči vsako leto iz morja odstranijo več kot 77 milijard kilogramov živali. Znanstveniki se bojijo, da bi lahko nadaljevanje ribolova s takšno hitrostjo kmalu povzročilo propad svetovnega ribištva. Da bodo tudi prihodnji rodovi še lahko uživali v ribah in morskih sadežih, ekonomisti in naravovarstveniki svarijo, da bomo morali uporabiti trajnostne ribolovne prakse.
Najbolj ogrožene ribje vrste
Modroplavuti tun je ena največjih morskih rib in tudi ena najhitrejših. Znan je po okusnem mesu, ki ga pogosto uživamo surovega. Zaradi izjemne gospodarske vrednosti se je svetovna populacija modroplavutega tuna v zadnjih letih drastično zmanjšala. Njegova zdajšnja drstitvena populacija je ocenjena na 21 do 29 odstotkov njegove populacije iz leta 1970.
Približno od takrat pri industrijskem ribolovu modroplavutega tuna uporabljajo zaporno plavarico in parangal. Pri ribolovu z zaporno plavarico se uporablja mreža za zbiranje rib skupaj, nato pa jih ovije tako, da se potegne za zatezno vrvico mreže. Mreža lahko zajame več rib hkrati in se običajno uporablja za lovljenje jatnih rib ali tistih, ki se združijo, da bi se drstile. Parangal pa je vrsta ribolova, pri katerem se za čoln namesti zelo dolga vrvica – do 100 kilometrov in se vleče za čolnom. Te vrvice imajo na tisoče trnkov z vabo, pritrjenih na manjše vrvice, ki se raztezajo navzdol. Tako ribolov z zaporno plavarico kot parangal sta učinkoviti metodi ribolova. S temi tehnikami je mogoče ujeti na stotine ali tisoče rib hkrati.
Čilski brancin, včasih imenovan patagonski zobatec, je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postal izjemno priljubljena jed v restavracijah po vsem svetu, kar je povečalo njegov ulov. Izvira iz Tihega in Atlantskega oceana ter se običajno lovi v mednarodnih vodah. Ribolov na tem območju je urejen z mednarodnimi pogodbami, ki jih je zelo težko uveljavljati. Zato je nezakonit ribolov postal zelo razširjen. Zmanjšalo se je število ulovljenih čilskih brancinov in njihova povprečna velikost, kar je povzročilo še višje cene in večjo spodbudo za nezakonit ribolov.
Ogrožena vrsta je tudi jesetra beluga, ki živi v Kaspijskem morju. Zraste do 4,5 metra in tehta 1135 kilogramov. Potrebuje približno 20 let, da doseže zrelost. Takrat samice odložijo ikre (jajca), kar lahko počnejo le na vsaka tri do štiri leta. Ta riba je najbolj znana po svojih ikrah kot jed kaviar. Ko so njene ikre pobrane, riba ne more ohraniti svoje populacije. Pravila urejajo nabiranje in uvoz kaviarja v državah po vsem svetu, vendar sta nezakonit ribolov in povečano povpraševanje velika grožnja za to populacijo, ki še naprej upada.
Prekomerni ribolov
Ulov več rib naenkrat se ribičem izplača. Vendar ribolov na ta način pusti v oceanu le malo rib iste vrste. Če je ribja populacija majhna, se z razmnoževanjem ne more zlahka obnoviti.
Odvzem živali iz morja hitreje, kot se populacije lahko razmnožujejo, je znan kot prekomerni ribolov. Lov z zaporno plavarico, parangali in številne druge vrste ribolova povzročijo tudi velik ulov nenamernih vrst. Parangal, s katerim lovijo modroplavutega tuna, lahko ujame ptice, morske želve in druge ribe.
Prakse trajnostnega ribolova
Obstajajo načini za trajnostni ribolov, ki nam omogočajo uživanje v morski hrani, hkrati pa zagotavljajo, da populacije živali ostanejo tudi v prihodnosti. V mnogih domorodnih kulturah ljudje že tisočletja trajnostno lovijo ribe. Današnje trajnostne ribolovne prakse odražajo nekaj izkušenj, pridobljenih iz teh kultur.
Ljudstvo Tagbanua na Filipinih tradicionalno uporablja ribolovne prakse, ki sočasno lovijo in ohranjajo populacije rib. Določene vrste rib lovijo le v določenih obdobjih leta, glede na plimovanje in luno, kar obnavlja zdrave staleže različnih rib. Določili so nekatera območja kot zaščitena (npr. koralni grebeni), kjer je ribolov prepovedan. Ko lovijo, uporabljajo metode s trnkom in vrvico, da lovijo samo tisto, kar potrebujejo za prehrano.
Tudi tradicionalne polinezijske kulture južnega Pacifika so se vedno zanašale na vire oceana. Njihove najpogostejše prakse so bile trnek in vrvica, podvodni ribolov in metanje mrež. Vse te metode ribolova so bile namenjene ribam, potrebnim za ribiške družine in lokalno prebivalstvo.
Nekatere od trajnostnih ribolovnih praks se uporabljajo še danes. Sodoben podvodni ribolov se izvaja po vsem svetu, tudi v Južni Ameriki, Afriki, Avstraliji in Aziji. V mnogih primerih se za poganjanje kopja pod vodo zdaj uporabljajo podvodne puške. Podvodni ribolov je priljubljena rekreacijska dejavnost, hkrati pa je ta način ribolova trajnosten, ker cilja na eno ribo, kar povzroči zelo majhen ulov.
Poznamo tudi sodobno različico ribolova s palico in kolutom. Na voljo so v različnih oblikah in velikostih, kar rekreativnim in industrijskim ribičem omogoča lovljenje najrazličnejših rib v sladkovodnih in morskih vodah. Takšen ribolov omogoči, da se ne-ciljne vrste takoj izpustijo. Poleg tega se naenkrat ulovi samo ena riba, kar preprečuje prekomerno lovljenje.
Upravljanje ribištva
Mnogi posamezniki, skupnosti in narodi se še naprej zanašajo na ribe in druge vodne organizme kot vir hrane in surovin. Da bi ohranili staleže rib, moramo z upravljanjem ribištva zmanjšati prekomerno lovljenje in prilov. Upravljanje ribjih populacij ni lahka naloga. Zahteva sodelovanje na vseh ravneh upravljanja, od lokalnih skupnosti do držav po vsem svetu.
Države so odgovorne za urejanje ribolova v svojih obalnih vodah. V Združenih državah je NOAA Fisheries odgovoren za upravljanje ribištva v vodah 5 do 321 kilometrov od kopnega.
Seveda imajo različne zainteresirane strani različne poglede na ribiške predpise. Ribiči se zavzemajo za ohranitev svojega preživetja in za zagotovitev, da populacije rib ostanejo v prihodnjih letih. Naravovarstveniki si prizadevajo za zaščito morskega in sladkovodnega okolja, pri čemer si pogosto prizadevajo preprečiti ribolov in druge dejavnosti, ki odstranijo prostoživeče živali iz njihovih habitatov. Običajni državljani želijo še naprej kupovati in uživati okusno morsko hrano. Znanstveniki se osredotočajo na zagotavljanje zdravja v sladkih in slanih vodnih ekosistemih.
Teritorialne vode države ne obsegajo velikega dela ogromnega oceana. Večina zemeljskih voda je “odprto morje”. Urejanje ribolova v mednarodnih vodah je težavno in zahteva, da se države s konkurenčnimi načrti in gospodarskimi potrebami dogovorijo o pristopih upravljanja ribištva.
Ustanovljenih pa je kar 17 regionalnih organizacij za upravljanje ribištva (RFMO), ki jih sestavljajo države, ki imajo skupne gospodarske interese na določenem območju. Ko se države članice strinjajo s predpisi RFMO, jih zavezujejo ta pravila, ki lahko vključujejo omejitve ulova in specifikacije o vrstah uporabljenega ribolova. Dokazi kažejo, da so ti predpisi privedli do zmanjšanja prilova, vendar ohranjanje zdravih staležev rib ostaja izziv. Uveljavljanje predpisov o ribolovu na odprtem morju je izjemno težko, vendar so si države članice prizadevale rešiti problem nezakonitega ribolova in preprečiti uvoz nezakonito ulovljenih rib.
Kaj lahko storimo kot potrošniki?
Kot potrošniki lahko izbiramo morsko hrano iz dobro upravljanega trajnostnega ribištva. Da bi to naredili, bi se morali poučiti o tem, od kod prihajajo naše ribe in kako so ulovljene. Nekatere trgovske verige tudi v javnosti zagovarjajo podporo trajnostnemu ribolovu. Včasih pa se lahko tudi vzdržimo uživanju morske hrane na našem krožniku.
Avtor: M.B.
