Dolga desetletja so se hitro rastoča mesta po svetu spopadala s širjenjem odlagališč in ogromnimi kupi odpadkov. Kitajska, kjer je urbanizacija v zadnjih dveh desetletjih potekala z izjemno hitrostjo, je dolgo veljala za državo, ki se duši v lastnih smeteh. Danes pa se zgodba obrača: izziv so spremenili v priložnost in odpadke spremenili v energijo.
Od smetiščnega obroča do energetske priložnosti
Hitro rastoča kitajska mesta so še pred desetletjem poročala o t. i. »rubbish sieges« – smetiščnih obročih, ki so ogrožali zdravje ljudi in okolje. Da bi rešili problem, so oblasti masovno vlagale v sežigalnice, ki iz odpadkov proizvajajo elektriko.
Rezultati so osupljivi:
- Upravljajo več kot 1.000 sežigalnic odpadkov, kar predstavlja več kot polovico svetovnih zmogljivosti za proizvodnjo energije iz odpadkov.
- Že leta 2022 so imeli zmogljivost za obdelavo 333 milijonov ton odpadkov (dejansko zbranih 311 milijonov ton gospodinjskih odpadkov).
- Danes lahko kitajske naprave predelajo več kot 1,1 milijona ton odpadkov na dan – tako količino, kot bi napolnili 440 olimpijskih bazenov.
Paradoks: premalo smeti za peči
Sistem je postal tako učinkovit, da je v nekaterih regijah začelo primanjkovati odpadkov. Obrati so prisiljeni ustavljati delovanje ali celo kupovati smeti drugje.
V mestu Shijiazhuang ima ena od sežigalnic kapaciteto 330.000 ton na leto, a zaradi pomanjkanja smeti deluje le s približno 290.000 tonami.
Vzroki so večplastni: zmanjšana poraba zaradi gospodarskega upočasnjevanja, upad prebivalstva ter učinkovitejši sistemi za ločevanje in recikliranje odpadkov. Kar je bilo še nedavno težava – preveč odpadkov – se je v nekaj letih obrnilo v nasprotno skrajnost.
Tehnološki napredek in okoljski izzivi
Kitajska je v preteklih letih močno zmanjšala škodljive emisije iz sežigalnic. Sodobni filtri in sistemi nadzora poskrbijo, da so emisije dioksinov celo desetkrat nižje od mejnih vrednosti EU. Nacionalni standardi se uvrščajo med najstrožje na svetu. V mestih, kot so Peking, Šanghaj in Nanjing, so lokalni predpisi še strožji od evropskih.
Kljub temu pa ostajajo okoljski izzivi:
- Leta 2024 so obrati proizvedli 13 milijonov ton pepela.
- Leta 2023 so obrati proizvedli 63 milijonov ton izcednih voda, ki lahko ob nepravilnem ravnanju onesnažijo tla in podtalnico.
Del pepela se sicer uporabi v gradbeništvu, a povpraševanje po njem upada zaradi krize v nepremičninskem sektorju.
Energija iz smeti kot globalna industrija
Kitajsko znanje in tehnologija zdaj osvaja tudi tuje trge. Do sredine leta 2025 so kitajska podjetja sodelovala pri 79 projektih sežigalnic po svetu, od Azije in Afrike do Evrope in Severne Amerike. S tem država ne ustvarja le novih trgov, temveč postaja tudi ključni igralec pri oblikovanju globalnih standardov za energijo iz odpadkov.
Vloga “3R” – zmanjšaj, ponovno uporabi, recikliraj
Čeprav sežigalnice predstavljajo tehnološko dovršen odgovor, strokovnjaki opozarjajo, da gre za rešitev na koncu poti. Pravi izziv je zmanjšanje nastajanja odpadkov pri izvoru.
Na Kitajskem, kjer so e-trgovina, dostava hrane in spletni nakupi povzročili eksplozijo embalažnih odpadkov, predvsem plastike za enkratno uporabo, je to še posebej velik problem. Profesor Ma Wenchao z univerze v Tianjinu opozarja, da plastika prispeva k emisijam toplogrednih plinov skozi celoten življenjski cikel – od proizvodnje do sežiga – kar pospešuje podnebne spremembe.
Rešitev vidi v doslednem uresničevanju načela 3R: Reduce, Reuse, Recycle. Kitajska je že leta 2008 sprejela Zakon o krožnem gospodarstvu, kot ena prvih držav na svetu, in s tem začrtala pot sistemskim spremembam.
Manj smeti – boljši rezultat?
V mestu Shenzhen, kjer živi več kot 18 milijonov ljudi, danes vse gospodinjske odpadke obdelajo v sežigalnicah in jih več ne odlagajo na deponije. Po besedah tamkajšnjih oblasti je to znak napredka: manj odpadkov pomeni čistejše okolje.
Eden od vodij sežigalnice v provinci Zhejiang dodaja: »Dejstvo, da imamo manj odpadkov, je dober znak. To pomeni, da družba napreduje pri ločevanju in zmanjševanju porabe.«
Kitajska: ko smeti postanejo energija
Ključne številke primera iz Kitajske:
- 1.000 sežigalnic odpadkov = več kot 50 % svetovnih zmogljivosti
- 1,1 mio. ton/dan predelanih odpadkov = 440 olimpijskih bazenov
- 333 mio. ton zmogljivosti obdelave (2022) vs. 311 mio. ton dejansko zbranih odpadkov
- 79 projektov kitajskih podjetij v tujini (Azija, Afrika, Evropa, Amerika)
- 13 mio. ton pepela (2024) in 63 mio. ton izcednih voda (2023)
- Emisije dioksinov: 10× nižje od mej EU
Kaj se lahko nauči Evropa?
Kitajski primer ponuja dragoceno lekcijo tudi za Evropo: velikopotezne naložbe v tehnologijo lahko hitro zmanjšajo okoljske pritiske, a dolgoročno je ključno zmanjševanje nastajanja odpadkov na izvoru.
Sežigalnice so lahko koristno orodje, vendar ne smejo postati izgovor za nespremenjen način življenja in nenehno rast potrošnje.
Kitajska zgodba o smeteh se bere skoraj kot znanstvena fantastika – država, ki je še pred desetletjem tonila v kupih odpadkov, danes beleži pomanjkanje smeti za svoje sežigalnice. Toda resnica je jasna: tehnologija lahko reši del problema, ne pa njegovega bistva. Pravi izziv prihodnosti je v tem, da bo smeti vedno manj – ne zato, ker jih bomo učinkovito sežigali, temveč ker jih bomo znali že na začetku proizvesti manj. Zato je ključ v 3R načinu – Reduce, Reuse, Recycle (zmanjšaj, ponovno uporabi, recikliraj).
Avtor: M.B.
Viri: ft.com; english.news.cn
