Gotovo ste že kdaj razmišljali o energetski učinkovitosti svojega doma in slišali za koncept pasivne hiše. Gre za gradbeni standard, ki zagotavlja izjemno energetsko učinkovitost stavbe.
Pasivna hiša je od 20 do 30 odstotkov učinkovitejša od običajnih standardnih gradbenih predpisov. Certificirana pasivna hiša lahko porabi približno do 90 odstotkov manj energije za ogrevanje in hlajenje ter 60 do 70 odstotkov manj skupne energije kot običajno hiša. Čeprav so nekateri elementi gradnje pasivne hiše dražji (kot na primer super učinkovita okna), se ta investicija povrne z izjemno nizkimi računi za energijo v celotni življenjski dobi doma.
Kaj je pasivna hiša?
Pasivne hiše ne smemo zamenjevati s pasivno sončno energijo, pri kateri gre za standarde oblikovanja, ki so osredotočeni predvsem na zajemanje toplote sonca. Pasivna hiša je gradbeni standard, ki je energetsko učinkovit, saj se osredotoča na hišo kot celovit, zrakotesen, visoko izoliran sistem, ki uporablja zelo nizko raven energije. Hkrati pa izboljšuje kakovost zraka v prostorih. Pasivna hiša predstavlja izključno energetsko metriko in certificiranje, ki temelji na učinkovitosti in dopolnjuje vse druge trajnostne ocenjevalne sisteme, ki so že na trgu.
Druga zanimiva stvar pri standardu pasivne hiše je, da se lahko uporablja za obnove obstoječih stavb kot tudi za novogradnje. Prehod v pasivno hišo pomeni pomembno in celovito nadgradnjo učinkovitosti in kakovosti doma, da se dosežejo visoki energetski standardi.
Gradbeni standard pasivne hiše
Koncept pasivne hiše sta leta 1988 predstavila nemški fizik dr. Wolfgang Feist in švedski profesor Bo Adamson. Feist je leta 1996 ustanovil Passive House Institute v Nemčiji.
Pomemben del standarda je orodje za načrtovanje pasivne hiše (PHPP), ki ga je razvil Feist. Gre za energetsko modeliranje, ki omogoča projektantom manipulacijo z oblikovalskimi in gradbenimi elementi, da vidijo, kako bi različne možnosti vplivale na energetsko učinkovitost stavbe. Na primer, kako bi spremembe količine ali vrste izolacije, velikost ali lokacija oken, vplivale na celotno učinkovitost doma.
Standard pasivne hiše zahteva, da ogrevalna obremenitev doma ne presega 15 kWh/m2a letno, skupna letna poraba energije za ogrevanje, toplo vodo in preostalo porabo pa ne sme presegati 120 kWh/m2a.
Koncept pasivne hiše predstavlja celovit standard gradnje, ki omogoča znatno zmanjšanje porabe energije za ogrevanje in hlajenje, v primerjavi z običajno grajenimi hišami. Za dosego visoke ravni energetske učinkovitosti se gradnja pasivne hiše osredotoča na štiri ključne gradbene strategije.
Zmanjšanje infiltracije zraka
V večini hiš pride do uhajanja zraka na številnih mestih, vključno z razpokami v kleti, stenah, tleh, stropih, skozi okna in vrata. To povzroča izgubo ogretega ali ohlajenega zraka in povečuje porabo energije. Pasivne hiše so z uporabo tesnih konstrukcijskih elementov izjemno dobro zatesnjene, kar zmanjšuje infiltracijo zraka. S tem se doseže boljša vzdržljivost stavbe, saj se zmanjša možnost razvoja plesni in kondenzacije.
Super izolacija
Uhajanje zraka ni edini način, pri katerem dom pozimi izgublja toploto. Ključnega pomena je tudi visoka izolacija stavbnega ovoja. Pasivne hiše uporabljajo debelo, pravilno nameščeno, stensko, stropno in talno izolacijo, kar zmanjšuje izgubo toplote skozi materiale. Natančne zahteve izolacije so specifične glede na podnebje, lokacijo in projekt. Izolacija je eden najcenejših gradbenih komponent, vendar bistvenega pomena pri doseganju standarda pasivne hiše.
Odprava toplotnih mostov
Toplotni mostovi nastanejo, ko toplota prehaja skozi območja brez izolacije. Pasivna hiša ne sme imeti toplotnih mostov, zato se posebna pozornost namenja izolaciji v vseh kritičnih točkah stavbnega ovoja. Z odpravo toplotnih mostov se zagotavlja boljša toplotna zaščita stavbe.
Visoko zmogljiva in pravilno nameščena okna in vrata
Okna in vrata so ključni elementi pasivne hiše in običajno predstavljajo tudi najvišji dodatni strošek pri gradnji ali obnovi. Pasivna hiša uporablja okna s trojnim steklom, z Ug od 0,5 W/m2K, 0,6 do največ 0,7 W/m2K. Približno tako toplotno prehodnost mora dosegati tudi okvir okna, do Uf=0,9 W/m2K. Pozimi taka okna prepustijo več sončne energije v prostor kot pa toplote iz prostora, površinske temperature na notranji strani pa so tako visoke, da ne pride do kondenzacije.
Prav tako je pomemben koeficient pridobivanja sončne toplote (SHGC), ki omogoča prepuščanje ali zadrževanje sončne energije.
Učinkoviti in uravnoteženi prezračevalni sistemi
Zadnji kritični element pasivne hiše je vgradnja visoko učinkovitega prezračevalnega sistema z rekuperacijo odpadne toplote. Ta sistem izmenjuje toploto med izhodnim notranjim zrakom in vhodnim zunanjim zrakom, kar prispeva k boljši energijski učinkovitosti in udobju bivanja.
Drugi način razmišljanja o tem je, da pasivna hiša izkorišča sonce, notranje vire toplote, kot so telesna toplota stanovalcev, naprav, računalnika, žarnic … Zaradi tega je mogoče večino potreb po ogrevanju in hlajenju doma zadovoljiti pasivno, nato pa so potrebni le manjši in cenejši sistemi ogrevanja in hlajenja. Priljubljena izbira za ogrevalni sistem pasivnih hiš so: toplotne črpalke, solarni toplotni sistemi in električni grelniki.
Stroški gradnje in prihranki energije
Vredno je omeniti, da večina dejavnikov, ki vplivajo na energetsko učinkovitost doma ni vidnih na prvi pogled, saj so vgrajeni v gradbene detajle in konstrukcije. Gradnja ali obnova po standardu pasivne hiše bo lastniku zmanjšala račune za energijo na dolgi rok, vendar morate pri izračunu končne vrednosti upoštevati višje začetne stroške gradnje. Stroški, povezani z gradnjo pasivne hiše, so lahko precej različni, ocene se gibljejo 10 odstotkov ali več kot pri klasični hiši. Vse je odvisno od vrste stavbe, podnebja in izkušenj graditelja oziroma projektanta.
Prednostni pasivne hiše
Zaradi kakovostne gradnje imajo pasivne hiše:
- daljšo življenjsko dobo,
- prijetno bivalno ugodje,
- nizke stroške ogrevanja,
- enakomerne temperature v prostorih,
- vedno svež zrak, skoraj brez toplotnih izgub.
Čeprav sta projektiranje in izvedba zaradi zahtev po visoki energijski učinkovitosti in natančnosti precej bolj zahtevna in zaradi tega nekoliko dražja, so stroški bivanja v celotni življenjski dobi izjemno nizki. Če se taka naložba izplača, je odvisno od tega, kako velika je pasivna hiša.
Slabosti pasivne hiše
Glavna slabost pasivne hiše je večja naložba. Pasivna hiša je za okoli deset ali več odstotkov dražja od podobne nizkoenergijske hiše. Koliko dejansko znaša razlika, je odvisno od vrste dejavnikov, kot so: velikost stavbe, kakovost vgrajenih materialov, izvedba gradnje … Drugih pomanjkljivosti načeloma ni.
V Sloveniji deluje neformalno združenje Konzorcij pasivna hiša, ki promovira gradnjo pasivnih in nizkoenergijskih hiš. Deluje v okviru Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Takšne hiše prispevajo k zmanjševanju obremenjevanja okolja, znižujejo ogljični odtis in pripomorejo k trajnostnemu razvoju bivanjskega okolja. Skupaj s prepoznavanjem prednosti pasivnih hiš se zavedamo tudi potreb po ozaveščanju o trajnostni gradnji in njenih pozitivnih vplivih na okolje ter našo vsakodnevno kakovost življenja.
Avtor: M.B.
